Branje brez meja

Projekt meni pisan na kožo. Do njega sem prišla povsem naključno. Jeseni sem bila na daljši bolniški in sem se sprehajala po internetu. Našla zgoraj omenjen projekt. Se prijavila in bila sprejeta. V šoli navdušila še učitelja 4. razreda, Matjaža Ozimka…in je steklo.

Zvonimirja Baloga otroci pri nas ne poznajo prav dobro, poznajo pa BONTON, o katerem piše. Najprej sem učencem celega razreda brala sama. Potem smo malo risali in se pogovarjali. Na koncu se je izoblikovala skupinica 8 učenk. Brale so same, se spraševale, kaj potrebuje za srečo 9-letna lumpa. Po navdihu iz knjige so risale in si predstavljale po svoje.

Z učenci OŠ Zlatnar, ki je bila naša sopotna šola, smo se srečali pri nas, 21. 5. 2015. Kljub slabemu vremenu, je bilo srečanje prijeten dogodek. Naši »sošolci« so izvrstno predstavili svojo šolo in sam projekt. Po kosilu smo srečanje zaključili v Volčjem Potoku. Daleč najbolj zanimivi so bili DINOZAVRI, ki so v naravni velikosti razstavljeni v parku.

To je bilo nekaj utrinkov, ki sem vam jih natrosila. Naši učenci so bili zelo zadovoljni, in se že veselijo naslednjega leta in srečanja.

Amanda Pokorn, knjižničarka